MOM – Borderline – 1. del

Roman-Vodeb-Teoretski-Psihoanalitik-mom V tem zapisu bom (teoretsko) ugriznil v »mejno osebnostno motnjo« (MOM, »borderline«) o kakršni govorijo psihiatri. Psihoanaliza seveda gleda na to, kot tudi na vse ostale osebnostne/psihične motnje, drugače kot klasična psihiatrija. Ko je bila psihoanaliza še v povojih, se je diagnoza za (evidentno, očitno) osebnostno motnjo glasila »karakterna/značajska nevroza«, kar je (z)moten t. r. cel karakter/značaj, cela osebnost. Na to je opozoril že v začetku 30-ih let prejšnjega stoletja mladi freudovec Wilhelm Reich. Za MOM, o kateri bo govora v tem poglavju (in se je kot diagnoza prijela v psihiatriji), bi lahko rekli, da gre zgolj za enega od derivatov širših osebnostnih motenj. Atribut »mejna« (OM) v bistvu pomeni, da »motenec« občasno nekako prestopi mejo (»mile«, Reich bi rekel »simptomatske«) nevroze in začne razmišljati z zelo spodletelo, malce »noro«, torej s psihotično logiko – kot da bi imel dezorientirane (ključne) obrambne mehanizme, ki mu izkrivljajo občutenje oz. videnje neke vsakdanje (čustvene) situacije, predvsem tiste, vezane ne (medosebne) odnose. Nima sicer psihotičnih prisluhov in/ali halucinacij, vendar pa je njegov sistem razmišljanja (in sklepanja) kontaminiran z očitno spodletelimi (subjektivnimi) občutki/emocijami, z nelegitimnimi mislimi.

MOM (v ožjem pomenu besede/kratice) se s svojimi simptomi (čudaštva) začne vzpostavljati (kazati, manifestirati) že v pozni puberteti ali zgodnji odrasli dobi (v začetku dvajsetih let). Takrat se vse tri zgodnje faze psihoseksualnega razvoja (oralna, analna, falična) ponovno, tokrat simbolno uveljavljajo. Z določenimi nakaznimi simptomi oz. določenimi posebnostmi se lahko MOM opazi (posumi) celo že prej. Glavni značilnosti te (»mejne«) osebnostne motnje sta impulzivnost/agresivnost in (čustvena) nestabilnost (lahko zgolj na nivoju psihične realnosti, torej v občutkih, ne pa tudi v dejanjih). Vse te psihične specifike oz. anomalije imajo seveda infantilno podstat (fundament). V psihiatričnem (relativno skopem) izrazoslovju bi se reklo, da osebe s to motnjo (nenehno) nihajo v razpoloženju, interesih (zanimanjih, preokupacijah, hobijih) in (partnerskih, profesionalnih, prijateljskih, tudi terapevtskih) odnosih. Psihoanalitična replika pa bi se v tem kontekstu glasila: natančno zato, ker je MOM-oseba kot otrok doživela določene specifike v svojem takratnem libidinalnem življenju, se jim v odraslosti – začenši v puberteti – začenja dogajati oz. uveljavljati vsa ta ponesrečena »infantilna prvost«. Nihanje v razpoloženju predstavlja obdobja običajnega čustvovanja, ki ga nenadoma lahko zamenja obdobje intenzivne anksioznosti/tesnobnosti, žalosti/obupa in potrtosti, lahko pa tudi krize identitete. Jedra za tovrstne anomalija je treba iskati v libidinalni/čustveni (dis)harmoniji z mamo, na kar sta opozarjala predvsem Bowlby in Kernberg. Obdobja neobvladljive jeze (posebno pri moških pride jeza do izraza/manifestacije tudi navzven) imajo prav tako infantilno jedro, ki po vsej verjetnosti – ker gre za falični atribut – gravitira najbolj v ojdipalno fazo. Bes in jezo prejmejo najpogosteje usmerijo na najbližje (starši, otroci, partnerji, terapevt). In ker imajo MOM-ovci še (paketno) okrnjen Nadjaz, je domala izbruhe jeze/besa nemogoče krotiti. Samopodoba oseb z MOM – beri: moč Jaza/Ega – je navadno nizka; spreminjajo se (jim) tudi vrednote, interesi in cilji ter pričakovanja. Pogosto jih doleti nekakšno dolgočasje (neizpolnjenost, »nekaj ciljnega je te treba v življenju početi«), tudi občutki praznine, ki lahko preidejo v depresijo. Psihoanalitično gledano se občutki praznine (in depresija) napajajo iz infantilnih deficitov/primanjkljajev v libidinalnem »prejemanju« mame oz. občutenja materine ljubezni (topline, nežnosti, zaželenosti, blaženosti). Čustvena nihanja otežujejo razvijanje trajnih/stabilnih (partnerskih, terapevtskih, prijateljskih, kolegijalnih) odnosov, in to natančno zato, ker se infantilna navezanost z mamo ni dogajala po ustaljenem/zaželenem libidinalnem protokolu. Določeno osebo – terapevta, sodelavce, bližjega sorodnika (mamo, očeta, partnerja, otroke, vnuke) – lahko idealizirajo, a kaj kmalu se občutenja spremenijo (oseba postane kritizirana, pri njej najdejo številne slabosti, včasih kar čez noč, v trenutku). In tudi ta čustvena specifika/anomalija se navadno napaja ravno iz »čudnega«, torej nepravilnega odnosa, ki ga je imel otročiček z materjo – bolje rečno: kot ga je imela (nekoč) mama s svojim otročičkom. Za osebe z MOM velja – tako pravijo psihiatri –, da mnoge življenjske kontekste vidijo črno-belo, torej (za)nihajo v skrajnosti.

Ker je ta zapis namenjena ravno pravilnemu/ustreznemu razumevanju psihopatologije, je nadaljnja psihoanalitična teoretska intervencija v MOM neizbežna. Vsak psihiater, ki da nekomu diagnozo MOM, zna povedati, da takšni pacienti doživljajo hudo čustveno bolečino na različnih področjih – vključujoč s tesnobnostjo, žalostjo, depresijo, sramom, krivdo, praznino, osamljenostjo, depresijo … Nad vsemi temi občutji se pritožujejo ravno pacienti sami. Psihoanaliza (kot miselni koncept) pa je tista, ki mora fingirati na nezavedne vzroke za nastanek vseh teh simptomov. Špekulacije, da MOM sooblikujejo genetski dejavniki (in konstitucijske značilnosti ter nevrološke in/oz. nevropsihološke nepravilnosti) so seveda legitimne, vendar nedorečene oz. nedokazljive. Psihoanaliza v etiologiji MOM izpostavlja (libidinalno hiperinvestirane) dogodke iz otroštva, ki pri MOM-ovcu predstavljajo neizbrisljiv »miselni odtis«, torej etiološki fundament, na katerem se z leti zgradi (osebnostno/karakterno »čudštvo«, (rahla) »trčenost«, torej MOM. Vsa čustvena regulacija se odraslemu dogajajo po diktatu otroštva – po načelu, da je »otrok oče odraslega človeka«, kot bi rekel Freud. Nenehni (čustveni) stresi in razno-razne zlorabe (v otroštvu), v povezavi s temeljno/fatalno infantilno nepravilnostjo, torej dezorganiziranim vzorcem navezanosti (na mamo), v največji meri botruje vzpostavitvi MOM. MOM-ovci imajo težave v medosebnih odnosih – v smislu občutenja varnostni – natančno zato, ker so se ne-varno počutili kot otroci; prvenstveno jih ni zaščitila mama, »preveč slabe mame« pa ni korigiral »dovolj dober oče«, in krog je potem (za bodočega MOM-ovca) začarano sklenjen. Tudi napačno samosprejemanje oz. dojemanje samega sebe je popačeno, če starši niso opravili svoje naloge na normalen/dostojen, »dovolj dober« način. (Lacanov) Véliki Drugi subjektu (pacientu/MOM-ovcu) posledično diktira napačno samovrednotenje in samodojemanje. Takšne zgrešene občutke lahko MOM-ovci vzpostavijo v partnerskem odnosu (v službi pa lahko povsem normalno funkcionirajo), ali pa obratno – torej se doma nekako znajdejo, na delavnem mestu pa (v odnosih s sodelavci) zatajijo. Navadno MOMovci »zatajijo« – beri: so »drugačni« – povsod, in doma in na delovnem mestu in med znanci, sorodniki, prijatelji (če jih sploh imajo). »Čudnost« je pri večini MOM-ovcev kar paketna. Ker: če zataji mama, potem je velika verjetnost, da se dotična mama ni znašla niti pri iskanju pravega/normalnega »oplojevalca« (partnerja/moža). »Preveč slabo mamo« ne korigira »dovolj dober oče«, ker je tudi sam (za otroka), milo rečeno, nefunkcionalen, vzgojno (očetovsko) neuporaben. Ločitve so (pri nekaterih bodočih MOM-ovcih) problematične na poseben način – tako kot (zgodnja) smrt enega od staršev (bolj kot očetova prezgodnja smrt je fatalno slaba materina smet).

Statistične raziskave so tudi pokazale, da je med MOM-ovci veliko takšnih, ki so bili kot otroci spolno zlorabljeni. (Med raznoraznimi zlorabami je spolna – če traja daljše obdobje, še posebej, če je incestuozne narave – najhujša.) Koncept genitalij je pri ljudeh pač tak, da so deklice bistveno večkrat spolno zlorabljene kot dečki. Verjetno je zato tudi žensk, ki jih (pri)zadane MOM, proporcionalno (odstotkovno) več kot moških. Vsaka malce bolj intenzivna spolna zloraba pusti neizbrisljive posledice na duševnosti, kar pomeni, da psihiatri v žrtvah spolnih zlorab pogosto hitro zaznajo MOM. Psihoanaliza (kot koncept razumevanja duševnosti) je še posebej na področju spolnih zlorab bolj previdna in bolj detajlna, etiološka.

Pri osebah s klasično depresijo (če ta sploh obstaja) ali bipolarno motnjo popačeno razpoloženje navadno traja več tednov; pri MOM-ovcih pa je situacija malce drugačna. Intenzivna občutja jeze, depresije/žalosti ali anksioznosti lahko trajajo le nekaj ur, največ nekaj dni, ker je pač etiološko/vzročno ozadje (iz otroštva) drugačno. In v tem času lahko MOM-ovci izkusijo epizode impulzivne agresije, se morda samopoškodujejo, v tem času se lahko omamljajo (zato, da si dvignejo ugodje v počutju) … Tudi zaradi tovrstnih eskalacij (stopnjevanja zdrsov) imajo MOM-ovci precej nestabilne medosebne odnose (mimo tega, da v njihovem nezavednem prežijo ponesrečeni infantilni odnosi, da se transferno vrnejo in simbolno podoživijo). Čeprav MOM-ovci lahko razvijejo močno navezanost – to pomeni, da v vsak odnos lahko investirajo veliko libida/energije – so te libidinalne vezi nihajoče v skrajnosti, torej so burne. Umirjajočega in spravljivega flegmatizma MOM-ovci ne premorejo (razen, če se tega ne naučijo v psihoterapiji) zato, ker so kot otroci doživljali burne libidinalne/čustvene hiperinvestirane eskalacije v odnosu do »pomembnih drugih« (predvsem do mame in/oz. očeta/staršev – če gre za otroke v reji ali za posvojence, je situacija lahko še bolj dispozicionirana za raznorazne čustvene izbruhe). Ekstremi v čustvovanju – bodisi v ljubljenosti in navezanosti, pa do hipnega sovraštva in jeze/besa – so ravno značilnosti oseb z MOM, torej oseb, ki so imeli kot otroci ponesrečen odnos do mame (včasih tudi do očeta) oz. do staršev (kot »pomembnih drugih«).

Njihovo obnašanje do najbližjih, torej (predvideno) ljubljenih oseb predstavlja simbolni nasledek odnosov, ki so jih imeli kot otroci do »pomembnih drugih«, predvsem do mame (in očeta ter sorojencev, bratov in sester). Obnašanje se spreminja od idealizacije (močne ljubezni in občudovanja) pa do jeze/besa in totalnega razočaranja/obupa. Razočaranje in obup sta simbolna naslednika tistega prvega otrokovega razočaranja, ki ga je – kot bodoči MOM-ovec – doživel v odnosu z mamo (ali zgolj s »pomembnimi drugimi«). Do libidinalno hiperinvestirane eskalacije navadno pride že ob manjših konfliktih ali kratkih separacijah z ljubljeno osebo. To MOM-ovcem predstavlja (asociativni) sprožilec, ki aktivira tisto fundamentalno podstat, ki se je vanje naselila v otroštvu, torej v nestabilnih odnosih s »pomembnimi drugimi« (predvsem z mamo). Logično je, da so osebe diagnosticirane z MOM zelo občutljive v kontekstih (domnevne ali pa realno doživete) čustvene zavrnitve na katere se odzovejo s hiper (libidinalno) investirano jezo/besom … Če so bili otroci nekoč prikrajšani za ljubezen mame (in varnost), se v odraslosti obnašajo na identičen način, le da čustvene reakcije (zaradi infantilne hiperlibidinalne investiranosti) eskalirajo do skrajnosti. Vsakršno zavrnitev posledično vzamejo kot vnovičen dokaz, da so sami slabe osebe – ker so si pač kot otroci izoblikovali zmotno interpretacijo, da niso ljubljeni (in sprejeti), ker je z njimi nekaj narobe. V tem začaranem krogu MOM-ovce obvladujejo intenzivna čustva, tudi tista, povezana z dvomi in strahovi (v povezavi z zavrnitvijo, ki so jo kot paradigmo že doživeli kot otroci). Osebe, ki so bile v otroštvu ranjene na takšen način (z zavrnitvijo) – psihiatri jih pač diagnosticirajo z MOM – težko prenašajo osamljenost, zavrnitev/zapustitev, posledično tudi težko sprejmejo samoto (to, da so sami, brez partnerja).

Zavrženi otroci imajo v odraslosti še posebej patološko potrebo po tem, da morajo vedno imeti nekoga ob sebi in ne znajo biti sami, kar zna biti zanje še kako pogubno (ker pač pristajajo na kakršenkoli odnos, ki je lahko popolnoma patološki). Strategije, ki jo (sekundarno) izoblikujejo tako ranjene osebe, so navadno čudne/čudaške oz. popolnoma nesprejemljive. Burna prizadevanja, da bi se tako ranjene osebe izognile zavrnitvi, lahko vsebujejo impulzivna in bizarna izsiljevanja vključujejo s samopoškodovanjem, grozijo lahko s samomorom (ki jim sicer vselej spodleti). So pa takšne reakcije največkrat plod t. i. sekundarne elaboracije (drugotne obdelave, kot bi rekel Freud), kar torej ne pomeni, da imajo reakcije kakšno konkretno simbolno ozadje/strukturo (ki bi se napajalo iz otroštva), pač pa gre zgolj za to, da je sistem (v tem primeru gre za prizadevanje, da oseba ne bi bila sama/osamljena) intelegibilen, funkcionirajoč/delujoč in na nek način logičen.

Mnogi raziskovalci na področju MOM ugotavljajo, da imajo osebe s to diagnozo tudi motnje v samopodobi, torej v (dezintegriranem) Jazu/Egu oz. v Selfu/Sebstvu in seveda tudi v Nadjazu. Infantilne zbrke (beri: libidinalne anomalije v primarni družini) največkrat pomenijo tudi anomalije v razreševanju Ojdipovega kompleksa, kar s seboj nosi tudi motnjo v formiranju Nadjaza (moralne razsodnosti). Posledično se osebam s tako dezintegrirano psihično strukturo (osebnosti, karaktra) dogajajo tudi motnje v kogniciji (razmišljanju, sklepanju, mišljenju/míslenju). Do anomalij prihaja tudi v samozaznavanju in umestitvi sebe v okolico, v vsakdanje življenje, v družbo. Zalomi se jim tudi pri planiranju življenjskih ciljev, planov, dolgoročnih načrtih. Takšne osebe se v mnogih življenjski kontekstih zakalkulirajo – tudi zato, ker njihov Nadjaz ne vsebuje pravih (»BIOS-nih«, fundamentalnih) »datotek«; ponotranjenih moralnih popotnic, ki bi jim dajale življenjski kompas pri tvorjenju planov in odločitev nimajo; identifikacije s starši (in »pomembnimi drugimi«) so kontaminirane z »nesnago«, ki jo nosijo v sebi ti pomembni identifikacijski liki … In ni čudno, da je ravno čudaškost (in osebnostna/karakterna »zmedenost«) ena od temeljnih karakteristik oseb, diagnosticiranih z MOM. Te osebe se skozi (Vélikega) Drugega vidijo popolnoma napačno – zgrešene pa imajo tudi številne druge občutke; mnoge resnice (videnje različnih vsakdanjih situacij) so skozi njihovo (subjektivno) optiko popolnoma izmaličene in »nore«. Kot sovražne vidijo druge, pa tudi sebe vidijo v slabi luči, popolnoma nevredne – ker so se kot nevredni (za starše – starševski vidik pa imajo skozi »pogled Drugega« tudi ponotranjen) počutili celo otroštvo. Konstantno (in kronično) se jim zdi, da jih svet/okolica/družba ne razume. Vseskozi imajo občutek, da se z njimi grdo ravna – in to predvsem zato, ker so se do njih v otroštvu grdo/neprimerno obnašali ključni (libidinalni) liki (»pomembni drugi«) – predvsem mama. Včasih celo od okolice nezavedno izsilijo, da se le-ta do njih grdo obnaša, ker so edino tega vajeni in se v takšnih situacijah domačno znajdejo.

MOM-ovci se pogosto počutijo nemočne in prazne natančno zato, ker so kot (zavrženi ali zlorabljeni) otroci doživeli identično čustvo v odnosu do mame/očeta oz./in/ali do »pomembnih drugih«. Motnje identitete so zgolj posledične. Največkrat pa so (psihične) motnje osebnosti zaznane tudi v percepciji spolnosti in spolne identitete. Motnja spolne identitete (homoseksualnost) vključno z motnjo v spolni želji (spolnih afinitetah) je mogoče še kako povezovati z MOM. Vendar so na področju zaznavanja in teorije »motnje spolne identiteti« feministično-LeGeBiTrovski lobiji tako močni, da se niti v strokovnemu diskurzu (kaj šele laičnem) preprosto ne dovoli, da bi se govorilo na to temo in v to smer.

[1] Znamenita teorija nevezanosti (otroka na mamo) Johna Bowlbyja v tem teoretskem kontekstu prihaja do popolnega izraza.

[2] Ločitev staršev sama po sebi ni fatalna – v smislu poznejšega pojava MOM pri otroku; problematično pri nekaterih tipih ločitev je frustracija otrok (bodočih MOM-ovcev), ker se starša ne dopolnjujeta oz. korigirata, če eden od njiju zataji, drugega pa ni zraven (v družini), da bi ga vzgojno korigiral. Občutki otrok ločenih staršev so tako ali tako specifični, torej drugačni od otrok, katerih starši se ne ločijo; in posledično so drugačna tudi (raznorazna) občutja v odraslosti.

[3] V tem kontekstu lahko utemeljim tezo, ki sem jo legitimno izpostavil že na nekaterih drugi mestih in kontekstih – namreč: feminizem je izjemno ponesrečene ideologija tudi zato, ker so ideologinje in glavne aktivistke ženske, ki so bile v otroštvu spolno zlorabljene (večina militantnih feministk je tudi lezbijk); in ta njihova infantilna travma/frustracija mnogim eskalira do MOM (z vsemi pripadajočimi derivati).

[4] Posledično zato apriorno sprejmejo v svoje življenje – beri: pristanejo na partnerstvo – popolnoma neprimernimi partnerje s katerimi je resnično nemogoče živeti (zapustiti pa jih ne znajo oz. ne zmorejo).

[5] Naj ob tem navedem primer iz klinične prakse, kjer je nek moški svoji ženi neprestano grozil s samomorom – vendar ne preprosto zato, da bi s tovrstnim sadističnim ultimatom kaj pomembnega dosegel, pač pa zato, ker je to/tako vedenjsko paradigmo preprosto ponotranjil iz otroštva. Mama je dotičnemu moškemu (kot otroku) vselej grozila, če ni bil priden/ubogljiv, s samomorom, in to učinkovito. Dotični moški je ob svojih grožnjah namenjenih ženi še sadistično užival zato, ker je predpostavljal, da žena ob teh njegovih grožnjah trpi. Užitek ob misli, da žena trpi, se je seveda napajal iz potlačene jeze do mame. Par (z dvema otrokoma) se je po nekajmesečni agoniji, na pobudo žene, ločil. Moža bi psihiatri verjetno hitro diagnosticiratli z MOM (imel je še nekaj hudih psihičnih/osebnostnih/karakternih anomalij/posebnosti).

[6] Vseskozi je omenjana mama kot fatalen in najpomembnejši »pomembni drugi« oz. libidinalni lik, ki s svojim neprimernim odnosom do otroka le-tega pahne v čustveno stisko na takšen način, da postane njegova psiha (osebnost/karakter) v odraslosti tako zaznamovana, da psihiatri vse simptome povežejo oz. diagnosticirajo z MOM. Za deklice je ta fatalen lik pogosto oče. Pri dečkih pa je vpliv očeta drugačen – in to ravno zaradi narave Ojdipovega kompleksa.

[7] Na tem mestu je vredno in smiselno še enkrat poudariti, da je homoseksualnost (gejevstvo in lezbištvo) v največji meri povezana z napačno razrešenim Ojdipovemi kompleksom (in posledičnimi napačnimi primarnimi identifikacijami), pogosto pa tudi s spolnimi zlorabami. Obe anomaliji sta (statistično gledano) v veliki korelaciji z diagnozo MOM, ki jo pacientom dajejo psihiatri. Korelacija bi bila še veliko večja, če bi se geji in lezbijke pogosteje zatekali k psihiatrom (in psihoterapevtom). Medtem ko je biseksualnost pri ženskah kar nekakšen logičen atribut običajnega »Ojdipa«, je pri moških napačen/ponesrečen »Ojdip« (in posledična homoseksualnost) znamenje hude infantilne anomalije v primarni družini, ki ponesrečeno vpliva tudi na nekatere druge duševne procese, predvsem pa tudi na tvorjenje Nadjaza.

Novejše kolumne