MOM – Borderline – 2. del

mejna osebnostna motnja mom Roman Vodeb - MOM - Borderline - 2. del Psihiatri – prednjačijo pa ravno ameriški psihiatri s svojim združenjem (APA) – opredeljuje MOM kot »prežemajoč vzorec nestabilnosti v medosebnih odnosih, samopodobi ter občutjih in močno opazne impulzivnosti, ki se pojavi v zgodnji odraslosti«. Ob tem pa »pozabljajo« dodati – in v tem kontekstu mora vskočiti psihoanaliza (kot miselni koncept) – da v etiološkem/vzročnem ozadju stoji otroštvo. Kajti, če vzamemo v zakup ravno to dejstvo – torej, da za MOM stoji ponesrečeno otroštvo –, potem se je z MOM lažje tudi terapevtsko spopadati. Ravno psihoanaliza kot terapevtska metoda obljublja, da se preko določenih UVIDOV da človeka predrugačiti, da ne rečemo pozdraviti. Mnogi celo (optimistično) obljubljajo nekakšno novo psihološko rojstvo. Sam sem v tem kontekstu bolj zadržan. Ker: če gre prvi šest let otroštva t. r. vse narobe – torej, če je bil »hard disc« narobe (s)formatiran – se s še tako dobro psihoterapijo (računalniško rečeno: z antivirusnim programom) ne da veliko popraviti/predrugačiti. Prizadeti se lahko zgolj bolj osveščeno zaveda, da so njegovo čustvovanje in njegovi občutki, specifični oz. deformirani (nepravilni) in je zato bolj pazljiv pri oklepanju teh čustev/občutkov ter bolj pazljivo vleče svoje življenjske poteze/odločitve.




Psihiatri se odločijo – medsebojno so sklenili takšen dogovor/konsenz – nekomu diagnosticirati MOM, če ima vsaj v petih primerih (od devetih) jasno izražene simptome. Mi bomo za vsakega od teh simptomov dodali psihoanalitične replike oz. interpretacije, da bi bralci lahko dojeli, za kaj pri MOM v resnici gre in zakaj je diagnosticiranje MOM tako delikatno in celo zavajajoče/spodletelo.

1. »Burno prizadevanje za izognitev realni ali namišljeni zapustitvi.« Natančno zato, ker je bil »pacient« kot otrok zavrnjen – navadno s strani matere – ima »zabrazgotinjen« dobršen del tiste psihe, ki je odgovoren za čustvovanje v libidinalno hiperinvestiranih (intenzivnih) odnosih. Libidinalno (hiper) investiran ima tisti infantilni/»prvi«/otroški »miselni odtis« (ki natančno zato pridobi status čustva), ki je misli sebe kot zavrnjenega (navadno s strani mame). Za otroka pomeni »biti zavrnjen« (s strani ljubljenega objekta, torej mame) enega najbolj intenzivnih (prvih) občutij (t. i. prvih dogodkov), ki ima svoje (smrtonosno) simbolno nasledstvo v »drugosti«, torej v odraslosti. Realna ali zgolj umišljena/zamišljena (namišljena) zapustitev na tako infantilno dispozicioniranega človeka/pacienta deluje kot sprožilec, ki mu aktivira že doživete stresne občutke, ki pa imajo v odraslosti/»drugosti« še neprimerno večjo intenzivnost (burnost), kot so jo imeli v »prvosti«, v otroštvu.

2. »Vzorec nestabilnih in intenzivnih medosebnih odnosov, ki so opredeljeni z izmenjavo med ekstremom idealizacije ter ekstremom razvrednotenja.« V luči povedanega in vsega kar je izpostavil že Bowlby, je jasno, da »pomembni drugi« (z mamo na čelu), zapustijo v otroku neizbrisljiv miselni odtis. In če je otrok v odnosih s »pomembnimi drugimi« (fatalna pa je prav mama), doživel zavrnitev – mamo pa otrok idealizira tako ali tako (saj gre po definiciji za »prvi objekt želje«) – je refleks na »prvo zavrnitev« otrokov bes, ki ima v odraslosti (ob primernem sprožilcu, provokaciji) svoje simbolno nasledstvo, ki je za nameček še pikantno začinjeno še z analnim sadizmom. Torej: ekstremno in navzven vidno razvrednotenje (siceršnjega) objekta želje (torej ljubljene osebe), je posledica »prve« potlačene jeze do mame.

3. »Motnja identitete: opazna in obstojno nestabilna samopodoba ali občutek Jaza.« V Lacanovem žargonu bi se reklo, da (Véliki) Drugi subjektu/človeku spodletelo/ponesrečeno diktira občutenje/videnje samega sebe. In če starši kakorkoli zatajijo, torej, da so »preveč slabi« (npr. grajajoči ali do otroka celo indiferentni), si otrok ne more zgradi običajne (trdne, pozitivne) samopodobe. Takšna, iz otroštva ranjena/nedograjena oseba sama pri sebi sploh ne ve, kaj (identitetno) sploh je – bodisi se zaradi starševskih graj preveč kritično ocenjuje, še hujše pa je, če, zaradi indiferentnosti staršev, sploh ne ve, kaj (identitetno) je. Občutki iz tega naslova/konteksta so potem pošastno slabi, za subjekt/človeka (pacienta) ubijajoči.

4. »Impulzivnost na vsaj dveh področjih, ki sta potencialno samo-ogrožajoči (prekomerno zapravljanje, zloraba drog, neodgovorna vožnja, prenajedanje itd.).« Bolj kot impulzivnost je v tem kontekstu zaznano kompulzivnost. Freud je vselej poudarjal, da si ugodje/uživanja (načelo ugodja) vselej utre pot. Glavna značilnost zavrženih otrok in tistih, ki v odraslosti postanejo MOM, je pomanjkanje občutenja ljubljenosti (zaželenosti, sprejetosti). In jasno je, da se deficit v prejemanju ljubezni odrazi v kakšni, k nebrzdanemu užitku/ugodju stremeči »impulzivni kompulzivnosti«.

5. »Ponavljajoče se samomorilno vedenje, kretnje, grožnje ter ponavljajoče se samopoškodovanje.« Tendenca k samomorilnost je lahko po eni strani izsiljevalna vedenjska paradigma, ki je lahko zgolj identifikacijsko prevzeta od enega od staršev, kar samo po sebi ni tako nevarno. Še posebej ne, če se »samomorilec« s svojim »samomorilskim ekshibicionizmom« sadistično izživlja nad nekom bližnjim in ima od tega še neke (sekundarne) koristi. Po drugi strani pa je lahko samomorilnost posledica infantilnih občutkov neljubljenosti (nesprejetosti) in občutene nevrednosti (oz. kakšnega podobnega stanja kulminiranega neugodja), ki je že malega otročička pahnila na rob obupa; v odraslosti pa se tak v otroštvu doživet občutke (simbolno) vrne in/oz. ga nadgradi v željo po lastni smrti/samomoru. Pri samopoškodovanju je nezavedno ozadje drugačno, bolj pestro in tudi bolj (etiološko) različno. Največ »rezanja«, samopoškodovanja, samopretepanja je med spolno zlorabljenimi dekleti/ženskami. Tudi dekleta ločenih staršev se – če oče ne opravi »dovolj dobro« očetovanje (z dovolj pohvalami) – pogosto samopoškodujejo. Če se dekleta/ženske, ki so bile v otroštvu spolno zlorabljene »režejo«, se v največkrat nezavedno kaznujejo za uživanje, ki so ga bile deležne med spolno zlorabo, ko »vendarle ne bi smele uživati«, kot ponesrečeno sklepajo. Nadjaz z leti namreč pridobi na veljavi, ima pa hkrati dostop do spomina na spolno zlorabo (in nanjo vezano uživanje); in ravno Nadjaz z leti pridobi na moči in veljavi in izterja samokaznovanje, katerega posledica je sprostitev oz. olajšanje (celo uživanje). Samokaznovanje samo po sebi ne bi bilo indikativno oz. eden od kriterijev MOM, pač pa prej (zgolj) znanilec spolne zlorabe ali ločitve, ki obe (same po sebi) navado povzročata veliko psihičnih anomalij, ki sodijo/gravitirajo v paket MOM.

6. »Čustvena nestabilnost zaradi opazne reaktivnosti razpoloženja (intenzivna epizodična disforija, razdražljivost ali anksioznost, ki po navadi traja nekaj ur, le občasno nekaj dni).« Zaradi ne-varne (nesigurne) infantilne navezanosti na mamo, se že med, predvsem pa po puberteti, začne pojavljati/uveljavljati »čustvena nestabilnost« (gre za zelo ohlapen izraz). V občutenju se začnejo pojavljati številni derivati raznoraznih afektivnih stanj (libidnialno hiperinvestiranih občutij), ki niso v sinergiji z občutenjem (načela) ugodja. Čustvena oz. psihična razdražljivost (ki ima reaktivno, torej posledično obeležje) je navadno stalen spremljevalec tistih, ki kot otroci niso doživeli varne navezanosti na mama in/oz./ali na »pomembne druge«, med katerimi prednjači oče; med pomembne druge pa lahko sodijo tudi starejši bratje in/ali sestre. Bistveno za psihoanalitično/korektno razumevanje MOM je ravno to, da so vsakršna čustvena nestabilnost in reaktivno-reakcijska razpoloženja posledica ponesrečeno doživete »prvosti«, torej (čustveno doživetih) »prvih dogodkov« oz. obdobij, ki jih je otrok ponesrečeno (afektivivno nabito z veliko »negativnega libida«)[2] doživel predvsem v diadi z mamo.

7. »Kronični občutek praznine.« Če otrok v primerni družini – predvsem v odnosu z mamo – ni doživljal pozitivnih afirmacij (potrditve), če v svoji psihični realnosti ni čutil, da je ljubljen, zaželen in sprejet, mu tovrstno infantilno míslenje posledično, v odraslosti (začenši že v puberteti), diktira pesimizem, torej občutenje praznine. Prazen se čuti zato, ker kot otrok svojih libidinalnih/čustvenih pričakovanj – v smislu »biti ljubljen/sprejet« – ni izpolnil, torej je že kot otrok ostal »prazen«. V odraslosti potem zgolj in samo še simbolno podoživlja to »prvo praznost«, neizpolnjenost. Na infantilni fantazmi: »Kdaj me bo naposled nekdo imel rad?!«, v odraslosti ponovno (beri: simbolno oživljeno) zgradi občutek praznine, ki je kar kroničen oz. ga obdobno doživlja – mogoče celo v obdobjih depresije (znotraj zloglasne bipolarne motnje). O nekakšni praznini (neizpolnjenosti) namreč poročajo tudi tisti pacienti, ki obolevajo za bipolarno motnjo.

8. »Neprimerna, intenzivna jeza ali težave z obvladovanjem jeze (konstanten občutek jeze, ponavljajoči se fizični napadi).« Otrok, ki se (v svoji »prvosti«/infantilnosti) ni počutil ljubljenega (in sprejetega) predvsem s strani mame, lahko svoja potlačena negativna čustva (v svoji »drugosti«/ »poznejšosti«) eskalira do jeze/besa in agresivnih izpadov – še posebej, če gre za fanta/moškega. Deček (sin), ki ga (»slaba«) mama ne zaščiti pred agresivnim (in kastracijsko pretečim, »slabim«) očetom, razvije (in potlači) do (»slabega«) očeta še povečano jezo. Takšen (»slab«) oče se dečku v odraslosti po eni strani lahko vrača v obliki neprimerne identifikacije, ali pa v obliki izbruhov potlačene jeze do (»slabega«) očeta – oboje ni produktivno in oboje lahko psihiatri strpajo v simptomatiko MOM. Moški spol je namreč ujet v ojdipalno doživeto kastracijsko bojazen, ki ima falično/»testosteronsko«, torej (manifestno) agresivno konotacijo. In če moški, ki je bil kot deček libidinalno/čustveno ranjen, za nameček pa še ni pravilno razrešil Ojdipovega kompleksa (navadno je vsa ta infantilna napačnost kar paketna), potem nima niti močnega Nadjaza, s pomočjo katerega bi lahko krotil to svojo agresivnost (beri: sadistične izbruhe potlačene jeze). Pri deklicah/ženskah je situacija malce drugačna, tudi če so izbruhi manifestne agresivnosti podobni kot pri fantih/moških – v tem primeru gre pač za falično manifestacijo zavidanja penisa. Sicer pa so dekleta navadno latentno agresivna – svojo agresivnost avtodestruktivno in mazohistično obrnejo proti sebi (se samokaznujejo, samopretepajo, »režejo« …). Ženska manifestacija jeza se lahko včasih napaja iz potlačene jeze na mamo ali očeta, ki deklice ni(sta) zaščitila, ko je bila (redno) spolno zlorabljana s strani kakšnega sorodnika ali družinskega prijatelja.

9. »Prehodne s stresom povezane paranoidne misli ali hudi disociativni simptomi.« Paranoidne misli, ki so jih deležni nekateri odrasli ljudje (tudi MOM-ovci) so lahko nasledek tistih intenzivnih misli/čustev, ki jih je otrok gojil/mislil (beri: intenzivno miselno premleval) v svoji psihični realnosti kot posledico nekih frustracijskih dogodkov – v smislu bojazni, da se le-ti ne bi ponovili. Npr.: če nekdo zvečer/ponoči ne more zaspati – in vseskozi preverja trdnost tišine – je bil lahko kot otrok bodisi spolno zlorabljan (ravno ponoči), ali pa je bil priča nočnim izgredom pijanega očeta, ki se je fizično znašal nad njim (otroci) in mamo. Paranoidne misli in disociativni simptomi so (navadno) zgolj v korelaciji zato, ker imajo isti skupni imenovalec – npr. agresivnega (alkoholiziranega) očeta (ali mamo), ki je sam po sebi po eni strani vzrok paranoidnosti, po drugi strani pa – neodvisno od paranoidnosti – vzrok tudi nekaterim disociativnim simptomom, ki so posledica stiske otroka, ki je bil redno/obdobno deležen agresivnih izbruhov alkoholiziranega očeta (ali mame).




Izkušnje kažejo, da se skupaj z MOM velikokrat pojavljata še bipolarna motnja in depresija, kar je s psihoanalitičnega vidika povsem logično – če vemo, da MOM povzroča »težko« otroštvo, bipolarno motnja in depresijo pa tudi. Tudi motnje psihotičnega spektra ter ostale osebnostne motnje so običajno posledica »težkega«, torej frustrirajočega otroštva, čemur se v medicini/psihiatriji reče komorbidnost, nekakšno paketno (so)pojavljanje. Določene (statistične) raziskave na področju psihopatologije so pokazale, da naj bi več kakor 90 odstotkov pacientov (oseb z MOM), imelo tudi razpoloženjske motnje; podoben odstotek pa bi imelo poleg MOM še anksiozne/tesnobnostne motnje. Polovica MOM-ovcev ima še občasne panične napade, socialno fobijo in/ali t. i. posttravmatsko stresno motnjo, kar zopet posredno dokazuje, kako fatalno na odraslo osebnost vpliva ponesrečeno (travmatično doživeto) otroštvo. Ob tem naj še dodamo, da ima približno tretjina MOM-ovcev še nekatere (splošne) fobije (šestina agorafobijo). Dobršen del MOM-ovcev ima še obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM) in generalizirano anksioznostno motnjo (kronično tesnobnost). Ve se tudi, da večino motečih simptomov (OKM, antisocialnost, odvisnost, paranoidnost …), ki jih imajo odrasli MOM-ovci, bruhne na dan že v puberteti – takrat, kot s začne otroštvo vračati, torej simbolno podoživljati. Z razlikami med spoloma se psihiatri ne ubadajo preveč, ker nimajo tistega psihoanalitičnega znanja, ki je ključno za korektno interpretacijo simptomatike MOM.

Starejše kolumne

Novejše kolumne